Skopuh

Veliko in resno vprašanje je, kako uprizarjati klasike danes. Adaptacija? Modernizacija? Aktualizacija? Sprememba knjižnega jezika v narečje? Ali mogoče novo branje klasicistične mojstrovine? Lahko je reči novo branje, moramo pa se zavedati, da imajo dela svetovne dramske literature trdno zgradbo in vztrajen spomin. Drama pomni vse uprizoritve, najbolj pa katastrofalne, in zato sprejema svoje preventivne obrambne ukrepe, da zavaruje svoj notranji red in razumevanje sveta. Molière je živel zapleteno, dramatično in zelo strastno, v nenehnem konfliktu s konservativnimi krogi, v izneverjenih obljubah dvora. Take so tudi njegove igre in osebe, ne glede na žanr, ki mu pripadajo.

LʼAvare ima preprost in jasen naslov. To je komedija o škrtežu, ki ga na koncu ukanijo. Vse bi vzel, pa ničesar ne dal. Njegova identiteta so denar, bogastvo, zlato. To je on in zato vidi sebe kot najboljšega za čas, v katerem živi. Kot da Molière pravi: stari so neusmiljeni, pohlepni, zoprni, ker mislijo samo na svoje bogastvo in svoje potrebe, mladi pa so žrtve, ker imajo življenjsko moč, nimajo pa kapitala. Pri tem je vseeno, ali so to stiskačevi otroci ali njihovi mogoči partnerji.

Od premiere te komedije 9. septembra 1668 se je marsikaj spremenilo in imamo različne tipe bogatašev. Škrtežev? Milijarderjev, starejših in srednjih let in nemalo zelo mladih. Mladi so se marsikje osvobodili, se dokopali do moči in bogastva, pogosto trošili za luksuz, razne donacije in fundacije, za oblikovanje novih potreb in nove logike kapitala.

Mladi so postali enako nevarni kot stari, če ne še nevarnejši. Molière se ni omejil na starostno dobo, temveč se ukvarja z lastnostmi, značajem, boleznimi osebnosti in vedenja. Za Harpagona je edini dokaz pomembnosti, vrednosti, sposobnosti njegov denar, bogastvo. Če in ko tega ni več, postane ničla in se mora naučiti novih tipov vedenja in odnosov, ki jih mogoče ni več zmožen.

Kot je bil Ljudomrznik, ki sem ga postavil v Drami leta 2000, gromka melanholična komedija, verjamem, da bi bil lahko Skopuh elegično nerodna baletna komedija s petjem, o ljubezni, siromaštvu in zlasti samoljubju, ki razžira smisel obstoja in zmanjšuje ugled uveljavljenim vrednotam človekovega bivanja.

Slobodan Unkovski